Pismo MZZ Lihtenštajna in Slovenije v podporo uveljavitvi pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča
Ljubljana, 12. maj 2014 - Ministra za zunanje zadeve Lihtenštajna in Slovenije, Aurelia Frick in Karl Erjavec, sta se v skupnem pismu zavzela za podporo uveljavitvi pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča za kaznivo dejanje agresije. Del kampanje je tudi seminar z naslovom "Spremembe iz Kampale: od zavez do uresničitve", ki ga ministrstvo za zunanje zadeve organizira v sodelovanju z Lihtenštajnom in Globalnim inštitutom za preprečevanje agresije, 15. in 16. maja 2014, na Brdu pri Kranju.
Pravo nad politiko: zakaj danes bolj kot kadar koli prej potrebujemo Mednarodno kazensko sodišče?
Nasilje, spopadi, zločini proti človeštvu, kršitve temeljnih človekovih pravic in druge oblike najhujšega nasilja kljub trudu mednarodne skupnosti pogosto ostanejo brez epiloga. Ob tem vedno znova ugotavljamo, kako omejena so sredstva, ki jih imamo na voljo. Varnostnemu svetu Organizacije združenih narodov ni uspelo ustaviti zdaj že tri leta trajajoče državljanske vojne v Siriji, ki je zahtevala več kot sto tisoč življenj, večinoma civilistov, in zaradi katere je bila razseljena skoraj polovica prebivalstva. Zdi se, da Svet za človekove pravice in njegov preiskovalni odbor nimata nobenega vpliva na Severno Korejo, kjer se že desetletja sistematično in povsem nekaznovano kršijo osnovne človekove pravice. Številni tovrstni primeri kličejo po ukrepanju mednarodne skupnosti, ki pri tem ni najbolj učinkovita, Varnostni svet, najmočnejši organ OZN, pa se pogosto znajde v slepi ulici in ne more ukrepati zaradi veta stalnih članic.
Z namenom učinkovitejšega ukrepanja se je pred nekaj leti pojavil igralec, ki je na številna področja prinesel novo dinamiko – Mednarodno kazensko sodišče (ICC). Sodišče danes preganja storilce najhujših kaznivih dejanj v osmih afriških državah, večinoma na zahtevo njihovih vlad. Obsodilo je voditelje upornikov v Demokratični republiki Kongo in pomagalo preprečiti zaostritev razmer po vojaškem nasilju v Gvineji leta 2009. Izdalo je nalog za prijetje zloglasnega vodje Gospodove uporniške vojske (LRA) Josepha Konyja, ki naj bi bil zagrešil grozljive zločine v severni Ugandi, ter za sudanskega predsednika Omarja al Baširja v zvezi z grozodejstvi v Darfurju. Preiskuje odgovornost za nasilje po volitvah v Keniji leta 2008 in pripravlja postopek proti nekdanjemu predsedniku Slonokoščene obale Laurentu Gbagboju zaradi njegove vpletenosti v številne zločine v tej državi. Poleg tega preiskuje dogajanje v Maliju in Srednjeafriški republiki, dejavno proučuje možnosti preiskav dogodkov v Hondurasu, Afganistanu, Severni Koreji, na Komorih in v Ukrajini ter pripravlja oceno o ustreznosti notranjih postopkov, ki se izvajajo v Gruziji, Gvineji, Kolumbiji in Nigeriji.
Obstaja še nekaj žarišč, kjer bi Sodišče moralo ukrepati, a to ni mogoče, saj vpletene države niso sprejele Rimskega statuta. V takih primerih ima le Varnostni svet OZN pravico sprožiti preiskavo pred Sodiščem, kar je tudi storil v primerih Darfurja (2005) in Libije (2011). Številne države, med njimi Slovenija in Lihtenštajn, so pozvale Varnostni svet, naj predloži primer Sirije v preiskavo in obravnavo Sodišču. Enako bi moral Varnostni svet to možnost preučiti v primeru Severne Koreje.
Še nikoli mednarodno kazensko pravosodje ni imelo tako pomembne vloge pri ukrepanju mednarodne skupnosti glede nasilnih spopadov. A od samega začetka prizadevanj Sodišča, da bi bili storilci najhujših kaznivih dejanj kaznovani in da bi bilo pravici njihovih žrtev zadoščeno, nekatera vprašanja vzbujajo močne čustvene odzive: da kazenski pregon vpliva na prizadevanja za mirno rešitev, kakšni politični vzgibi vodijo tiste, ki imajo pravico razsojati in da pravica nikoli ne doseže vseh kotičkov sveta.
Gre za zapletena vprašanja, ki si zaslužijo bistveno bolj poglobljeno razpravo, kot si jo lahko dovolimo na tem mestu. Zato samo poudarjava: v svetu, v katerem potekajo številni spopadi, Mednarodno kazensko sodišče pomeni izjemno priložnost, da na teh območjih uveljavimo načela pravne države, oblasti in politike pa prisilimo, da sprejmejo načela človečnosti in pravice.
Kakšna je torej vloga Rimskega statuta, s katerim je bilo ustanovljeno MKS? Statut ni instrument za vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav, ampak zgodovinska mednarodna pogodba, katere poglavitni namen je preprečiti grozodejstva, in če to ni mogoče, preganjati storilce najokrutnejših zločinov: genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev. Na ta način dejansko krepi pravosodne sisteme držav in njihovo suverenost. Čeprav mednarodna skupnost taka kazniva dejanja že desetletja izrecno obsoja, se ta pravila niso izvajala, ker to ni bilo v interesu velikih držav. Tako so se namesto velikih in močnih za ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča zavzele majhne in srednje velike države. Danes lahko ugotovimo, da zelo uspešno. Njihovi predstavniki v mislih niso imeli politike, ampak žrtve zločinov, nedolžne otroke, ženske in moške, milijone pobitih, pohabljenih in zlorabljenih v preteklih in še potekajočih spopadih, ljudi, prepuščene na milost in nemilost zločincev na vseh ravneh. Najpomembnejša novost, ki jo je prinesel Rimski statut, je priznanje, da so žrtve vse prepogosto spregledane, zato jim priznava pravico do udeležbe v postopku in povrnitve škode ter tako daje večjo moč preživelim po množičnih zločinih.
Slovenija in Lihtenštajn sta bila med državami, ki so odločno podprle ustanovitev Sodišča, danes pa sta med najglasnejšimi zagovornicami njegove nadaljnje krepitve Zavedali smo se, da ne bo lahko zagotoviti pravične obravnave kaznivih dejanj, storjenih med spopadi, in da na začetku ne bo mogoče zagotoviti popolnega ugotavljanja odgovornosti. Drži tudi, da se marsikomu, ki bi si zaslužil, da stopi pred obličje pravice, tega (še) ni treba bati. A nikakor si ne smemo dovoliti, da žrtvam z enega dela sveta onemogočimo, da bi iskale pravico na Sodišču , ker te možnosti niso imele žrtve iz drugih predelov sveta. Zato moramo upoštevati vlogo Mednarodnega kazenskega sodišča pri spodbujanju sprave in oblikovanju pokonfliktnih družb. V tem nepopolnem svetu potrebujemo več pravice, ne manj. Potrebujemo več načelnega delovanja in manj političnega preigravanja.
Slovenija in Lihtenštajn sta bila tudi med vodilnimi pogodbenicami, ki so zagovarjale dopolnitev Rimskega statuta. Na pregledni konferenci v ugandski Kampali leta 2010 pod predsedovanjem Lihtenštajna so se pogodbenice soglasno dogovorile o opredelitvi kaznivega dejanja agresije in okrepitvi moči Sodišča, da preganja odgovorne za omenjeno kaznivo dejanje. To bi Sodišču omogočilo izvajanje Ustanovne listine OZN, ki prepoveduje nezakonito uporabo sile države zoper drugo državo. Za to vrsto kaznivega dejanja se kaznujejo samo politični in vojaški voditelji držav, ki z nezakonito uporabo sile proti drugi državi očitno kršijo Ustanovno listino. Čeprav agresija po mednarodnem pravu velja za "zločin nad zločini", po nürnberških in tokijskih procesih po 2. svetovni vojni nobeno mednarodno sodišče ni uspelo uveljaviti prepovedi nezakonite vojne. Tudi nedavni dogodki v Ukrajini opozarjajo, kako pomembna je mednarodno priznana opredelitev agresije in kako nujno je, da zagotovimo čim hitrejšo uveljavitev novih določb, za katere je potrebnih 30 ratifikacij. Zato se bodo na pobudo Slovenije in Lihtenštajna 15. in 16. maja 2014 na Brdu pri Kranju zbrali predstavniki držav vzhodnoevropske regije, da bi na ta način spodbudili uveljavitev sprememb iz Kampale. Kampalski kompromis o kaznivem dejanju agresije daje novo priložnost za zmago načel nad politiko. Pokažimo svetu, da nas bolj kot za storilce skrbi za žrtve kaznivih dejanj. Pozivamo vse države sopogodbenice, da nas na tej poti podprejo, in vabimo države, ki še niso pogodbenice Rimskega statuta, da ga sprejmejo in se nam tako pridružijo v boju proti nekaznovanosti.
Aurelia Frick, ministrica za zunanje zadeve Kneževine Lihtenštajn
Karl Erjavec, namestnik predsednice vlade in minister za zunanje zadeve Republike Slovenije